Standardna programska oprema je pogosto dober začetek. Na začetku prihrani čas in za pogoste procese prinese uporaben okvir. Kritično postane tam, kjer vsakdan določajo posebni primeri, integracije, odobritve ali skozi čas zrasle odgovornosti in sistem deluje le še po obvozih.
Individualne programske rešitve se izplačajo takrat, ko morajo podjetja nenehno graditi začasne konstrukcije: ročni izvozi, pomožne tabele, dvojno vzdrževanje podatkov, senčni seznami ali posebni procesi zunaj sistema. Prav tam nastajajo napake, trenja in skriti obratovalni stroški.
Dober individualni razvoj zato ni nujno, da vse izumi na novo. Priti mora do procesov, ki dejansko ekonomsko nosijo, hkrati pa podatkovni model, vloge in obratovalno logiko urediti tako, da se rešitev po prvi dobavi ne začne razrahljati. Dejanska vrednost ni v posebni želji, temveč v arhitekturi, ki vsakdan podjetja resnično razbremeni.